V 1. a smo se zadnje tedne pogovarjali o življenju nekoč. Učenci so v šolo prinesli predmete, ki so jih uporabljali njihovi stari starši oziroma so imeli shranjene od svojih prednikov. Vsak učenec je predstavil predmete, ki jih je prinesel in tako je v naši učilnici nastal pravi mali muzej. Od fotoaparata, tranzistorja, obliča, peresa, kavnih mlinčkov, likalnika, krojaških pripomočkov, lesenega pribora, petrolejke, sita … Izbrane predmete so narisali z ogljem.
Tudi ure športa so učenci preživeli malo drugače. Običajne igre so zamenjale igre iz preteklosti. Z zanimanjem so si ogledali tudi delček učne ure nekoč. Spoznali so, da so bili učitelji strogi in kazni za neupoštevanje pravil boleče – radovedno so pokleknili na koruzo, da bi občutili, kako je učence pikalo v kolena, ko so klečali v kotu. Bolj prijazen pa je bil sprehod z domačim arheologom Mihom Mlinarjem, ki nam je pokazal, kakšne so bile hiše v naši okolici pred 2500 leti pa vse do pred sto leti. Naučili smo se, da polknam oziroma naoknicam rečemo po domače škure, strešnim opekam korci, lesene deščice za strešno kritino pa so skodle.
Ugotovili smo, da nikoli v zgodovini niso ljudje živeli tako lagodno, kot živimo danes. Ni nam treba več pešačiti, pitna voda priteče iz pipe, veliko stvari namesto nas postorijo stroji in računalniki … Vprašanje pa je, če takšen način življenja človeku prinaša samo radost in veselje. Danes lahko vidimo, da so ljudje, ki imajo vsega dovolj, veliko bolj nesrečni, kot pa npr. v tistih številčnih družinah, ki smo jih gledali na fotografijah, v katerih so jedli iz skupne sklede in jih je »bila polna peč in vse naokrog«.
Zapisala: Urška Hrast
-
- Stare igre ali počitek?
-
- Ogled hiš z arheologom.
-
- V šolskem delu Tolminskega muzeja.
-
- Stari predmeti.
