Zbudili smo se v deževno jutro, vendar se je v zraku že čutilo navdušenje učencev, ki so s starši prihajali na avtobusno postajo na Mostu na Soči.
Po dobri uri vožnje po naših ovinkastih cestah smo brez slabosti prispeli v čudovito zeleno vasico Medvedje Brdo. Videli pa nismo prav daleč, saj so se okoli gričev vile meglice, po avtobusnih oknih pa tekli potoki dežnih kapelj. Hitro smo pospravili prtljago ter pričeli z urejanjem sob. Tu pa so nekateri naleteli na prvo hujšo oviro šole v naravi; postiljanje. Po nekaj mučnih minutah so stvari le stekle in kmalu smo že lahko z dežniki v rokah odhiteli v naravo. Da smo se spoznali z okolico doma, smo se odpravili na krajši sprehod. Vrnili smo se utrujeni, blatni in ravno prav lačni, da je okusno kosilo pri prvih zmanjkalo, še preden so bili vsi krožniki polni.
Popoldansko vreme je bilo precej bolj usmiljeno, učenci so tako lahko svoje znanje orientacije preizkusili na orientacijskem pohodu. Ugotovili smo, da je znanje trdno, do doma so se namreč vrnili prav vsi.
Po večerji smo nekaj časa namenili še našemu vesolju, nato pa smo se utrujeni tudi sami odpravili z mislimi med zvezde.
Zapisala Tajda Vidič
